Faks, služba, fantje, blejski turisti, ljubljanski beton,... Bil je res že skrajni čas, da pobegneva nekam stran, nekam kjer glasneje govorijo, kjer hitreje pijejo. In izbrali sva po najinem mnenju najboljši pobeg od vseh skrbi, pomembnih in nepomembnih stvari… Nekega »jutra« (ob štirih zjutraj, torej, ko se je marsikdo ravno odpravljal domov in naju gledal kot da sva padli na glavo) sva navezali prtljago vsaka na svoje kolo ter se odpravili v Prekmurje.
Da ne bo pomote, najin namen je bil priti z vlakom do Murske Sobote in prav po turistično prekolesariti zgolj prekmurske ravnice, vendar pa ni šlo tako zlahka. Problemi so se začeli že na samem začetku, ko naju sprevodnik nikakor ni s kolesi spustil na vlak. Po bojevitem prerekanju navsezgodaj zjutraj sva si le izborili prostor na vlaku in prispeli v Ljubljano, kjer naj bi skočili na vlak do Murske Sobote. Ampak ta nama je prav po Murhyjevsko odpeljal odpeljal tik pred nosom. In kaj sedaj? Nič, tabornik se znajde, usedli sva se na sosednji vlak, baje naj bi šel v najino smer, in se odpeljali »v neznano«. Kam točno sploh gremo nama je razložil sprevodnik, ko smo se že peljali proti vzhodu Slovenije. Tako sva pristali na Pragerskem, kjer se najino kolesarsko popotovanje tudi začenja.
Pragersko – Ptuj – Ormož – Ljutomer – Prekmurje. Niti se ne sliši tako hudo, po zemljevidu tudi izgleda čisto izvedljivo, če pa omeniva samo to, da letos še nisva zares sedli na kolo in da sva bili natovorjeni s spalkami, termatresti, šotorom in vso ostalo kramo, pa je bila pot za naju vsekakor velik podvig. Začeli sva še kar zagrizeno, se bojevali z žgočim soncem in neusmiljenim vetrom, ki je pihal proti nama, in si govorili ah, saj ni več daleč! A vedno bolj sva po vsakem postanku spoznavali, da se je ponovno usesti na kolo prava muka, ter da sva na zemljevidu prekolesarili komaj nekaj centimetrov. Pa vseeno, ko veš da ne moreš nazaj, da tukaj ne moreš ostati in greš lahko samo naprej, nekako vseeno gre. :)
Prvi in edini pravi postanek sva naredili v Ljutomeru, kjer sva se ustavili na kosilu. Utrujeni od dolge poti in sestradane, sva bile prav hvaležne za prleško gostoljubnost. In ko je vse postalo ravno prav prijetno in so naju počastili še s kozarčkom vina, pa iz zvočnikov radia zazveni znana melodija »Dolga, dolga je cesta, z vasi do mesta. Dolga, dolga je reka…«. Ponosni sami nase zaradi prekolesarjenih kilometrov, siti po odličnem kosilu in ob kozarčku Ljutomerčana, sta Vlado in njegova Cesta zvenela, uf, popolno!
Zadnjih 10km od Ljutomera do Banovcev, ki sva si jih zadali za cilj prvega dne, sva prekolesarili kar v stoje. Na kolo se enostavno nisva mogli več usesti. O, ampak se je obrestovalo. Veselje, ko sva končno zagledali tablo Banovci je bilo nepopisno!
V Banovcih sva postavili šotor, si privoščili skok v bazen in masažo razbolelih mišic v jacuzziju. In glej, kar na enkrat se celodnevno mukotrpno gonjenje pedal sploh ni zdelo več slaba stvar. »Saj je bilo v bistvu prav zabavno. Ja, danes je bilo pa res fajn!«
Zjutraj sva bili prav presenečeni, da sva brez problema zlezli iz šotora in si polni energije in pričakovanj, zadali nov podvig. Prekmurske vasice in ravnice nama danes ne uidejo! Nihče, še najmanj sami, ni pričakoval da bova sploh sposobni ponovno sesti na kolo, vendar sva se začuda počutili odlično. Po še enem prekolesarjenem dnevu (60km tudi ni slabo) sva se z veseljem ponovno vrgli v bazen in že razmišljali kam »odgoniva« jutri.
Tretji in najin zadnji sva se ponovno oprtali kolesa in se napotili proti Goričkem. Med drugim sva zavili proti Strukovcem, kjer sva si želeli na odlično prekmursko kosilo v gostilno Šiftar. Po dolgem in mučnem kolesarjenju po (tokrat pa res noro!) močnem soncu pa žal ugotoviva, da je gostilna zaprta. Brez volje in sestradani se kar sesedeva na tla pred zaprto gostilno.
Ko sva spet zbrali moč in motivacijo, sva se počasi odpeljali naprej in, še dobro, že v sosednji vasi našli drugo. Najino kolesarsko turo sva zaključili s potjo do Murske Sobote, kjer naju je že zvečer čakal vlak domov. Seveda pa sva si pred odhodom domov privoščili še pravo prekmursko gibanico. Se pač spodobi.
Ko sva sedeli na vlaku nama je bilo prav žal, da že odhajava domov. Po prekolesarjenih skoraj 200 km sva bili spočiti kot že dolgo ne. Noge so sicer rabile par dni, da so lahko ponovno normalno funkcionirale, glava pa je kot nova. In zdaj greva z novim zagonom novim izzivom naproti!
Lepo je bilo, na tej cesti, ob tej reki !
Vanja in Kaja
Ni komentarjev:
Objavite komentar