sreda, 16. december 2009

Cankar09

Eden, dva, tri, štiri… devetnajst! Že devetnajstič je Gallusova dvorana polna harmonije in zvok je še vedno tako svež, in vsakič znova edinstven. Vsi te gostje, ki so se že zamenjali na tem velikem odru, pred to številno publiko, so postali delček te (neskončne) pesmi. Zdi se mi, kot da je ravno prvi dan Cankarja tisto »novo leto«, ki ga sicer nestrpno pričakuje in vanj odšteva preostali svet.

3, 2, 1… luči se zatemnijo, skozi dvorano se zasliši prvi zvok klavirja in v ozadju se visoko na odru prikaže Vlado, ki s pesmijo Čuden si bil že kot otrok začne to glasbeno potovanje. Kljub tako tihi in čutni pesmi se ti zdi, kot da bi gledal in poslušal najglasnejši ognjemet. Res je leto naokoli!

Koncertni repertoar je bil letos precej nenavaden, nismo slišali Višine, ni bilo Vencev ali pesmi Tisoč let. Namesto teh pa so mravljince pognali akustični Mali bogovi, Gledal tvoje sem oči sanjave, Mladi Marko, Čuden si bil že kot otrok in tudi najnovejša pesem Nekaj pa je še takaj ljudi. Koncert je bil drugačen, a zaradi tega po mojem okusu nedvomno slajši.

To leto je med gosti Brina pustila največji umetniški vtis, v ruske stepe pa nas je popeljal Milan Kreslin ob spremljavi ruske balalajke Alekseja Ermakova- Превосходный! V tisti beli obleki se je zavrtela Martina, Vlada pa je ob Tisti črni kitari vokalno spremljala Helena Vindiš.

Še vedno pa najbolj magično vzdušje pričaral ravno Vlado, ki se je ob vrtnici in vinu s pomočjo Malih bogov in Beltinške bande nevidno dotaknil publike in jo pripeljal tako daleč, da je obstala na nogah in si zapela What a wonderful world.

Pa srečno »novo leto«!





Ni komentarjev:

Objavite komentar